Kdo ve, kdaj je bilo nazadnje to okno odprto? Morda že mnogo let ne. Na kaj bi posijal sončni žarek, če bi se polkna odprla?
Tako je tudi pri meni. Neka polkna imam trdo zaprta. Že dolgo. In tako se mi zdi še najbolj prav. To mi daje neke vrste mir.
A samo neke vrste. Kajti vedno znova čutim vabilo, da jih naj odprem. Pa čeprav le za špranjo. Da spustim noter svetlobo, luč.
In tako se v meni bije boj. Kajti vem, kaj je za vratci in kaj sem že davno zapahnil-a. Vem tudi, da ti Gospod ne boš obsojal in se ne zgražal. Pa vendar se je tako težko odločiti.
Ko sedaj stopam na romanje skozi postni čas, te prosim Gospod, še naprej siplji svojo luč na moja zaprta polkna. Za njimi je okno in ne zid. In za njimi je moje hrepenenje, da ti popolnoma zaupam, se ti popolnoma odprem in pustim, da bo moja mala beda okopana v luči tvoje ljubezni.