1535 Angela Merici, rojena okoli leta 1474 v Desenzanu, 25. novembra ustanovi Družbo svete Uršule.

1536 Škof iz Brescie potrdi Pravilo.

1540 Družba svete Uršule se razširi po Italiji med drugim tudi zaradi vpliva milanskega nadškofa kardinala Karla Boromejskega.

27. januar: Angelina smrt. “Madre”, Mati zapusti svoji Družbi Pravilo, Naročila, Volila in predvsem svoj zgled. Družba svete Uršule se razširi po Italiji med drugim tudi zaradi vpliva milanskega nadškofa kardinala Karla Boromejskega.

1544 Pavel III. z bulo odobri Pravilo Angele Merici. Družba svete Uršule se razširi v papeški državi na jugu Francije.

1639 Marija od Učlovečenja, uršulinka iz Toursa, gre v svoji gorečnosti oznanjat evangelij v Kanado.

1702 Prihod sester v Ljubljano.

1789 Francoska revolucija uniči uršulinske hiše v Franciji in oslabi mnoge izmed njih v Evropi. Med žrtvami revolucije so tudi uršulinke, mučenke iz Valenciennesa in mučenke iz Oranegea.

1807 24. maj: kanonizacija sv. Angele Merici.

1900 28. november: Leon XIII. ustno odobri Rimsko unijo Reda svete Uršule.

1980 Za blaženo Razglašena Marija od Učlovečenja.

1984 Potrjene sedanje konstitucije: ŽIVITE NOVO ŽIVLJENJE.

PRIHOD URŠULINK V SLOVENIJO

19. aprila 1702 se je pet uršulink poslovilo od samostana v Gorici. 22. aprila so se s čolni pripeljale po Ljubljanici in se nastanile v hiši pl. Jakoba Schellenburga. Stanovanje so si uredile po vseh samostanskih predpisih.

Na slovensko etnično ozemlje so prve uršulinke prišle z Dunaja leta 1670 v Celovec, že čez dve leti pa še v Gorico. O njihovem življenju in delu so zvedeli tudi v Ljubljani. O tem je zapisano v uvodu Kronike ljubljanskega uršulinskega samostana:

“Glas o življenju in delu Družbe sv. Uršule je nedavno zajel tudi glavno mesto Kranjske. Vzbudila se je soglasna želja, da bi drevo, čigar sadove sosedne dežele že dolgo uživajo, zasadili tudi tukaj. Toda uresničitev te tako visoko cenjene ustanove je ostala več let le pri nemočnem ljubljanskem zdihovanju in želji.“

V jubilejnem letu 1700 je Bog našel izvoljenca, ki ni imel svojih otrok, a je hotel nekaj narediti za vzgojo in izobrazbo zanemarjene ženske mladine. Jakob pl. Schellenburg se je ob svetoletnem romanju v Rim na poti ustavil v Gorici, kjer je prosil, da bi mu dali nekaj redovnic za novo ustanovo v Ljubljani.

Ko so bila pridobljena vsa potrebna soglasja cerkvene in svetne gosposkem, je 22. aprila 1702 prišla iz Gorice skupina uršulink.

Redovnice so se takoj lotile priprav za gradnjo samostana, šole in cerkve, obenem pa so se takoj lotile dela, zaradi katerega so jih poklicali v Ljubljano. Odprle so notranjo in zunanjo šolo.

ZGODOVINA SAMOSTANA V LJUBLJANI

22. april 1702: Na bregu Ljubljanice se izkrca pet uršulink goriškega samostana, da bi v Ljubljani ustanovile novo skupnost. Glavni pobudnik za njihov prihod in ustanovitelj uršulinskega samostana je Jakob pl. Schellenburg s svojo ženo Ano Katarino. Prva predstojnica ljubljanskega samostana je bila m. Margarita Eleonora von Eisswald.

2. julij 1703: Uršulinke najamejo hišo tedanjega župana Gabrijela Eden Edenburga na kraju, kjer je danes glavna pošta. Tam na ta dan odprejo prvo javno šolo za žensko mladino v Ljubljani.

Maj 1713: Položen temeljni kamen za samostan. V času zahtevne zidave predstojništvo prevzame m. Rozalija Lanthieri.

1717: Samostan dokončan.

18. oktober 1726: Blagoslovljena uršulinska cerkev. Notranjost cerkve je bila dokončana šele leta 1747 in takrat jo je posvetil škof Attems.

1763: Cerkev dobi prve orgle, ki jih je izdelal duhovnik Frančišek Križman.

22. marec 1797: V času francoskih vojn je na ukaz mestnega sveta vojaštvo zasedlo samostan, redovnice pa so se morale umakniti v Velesovo. Po posredovanju generala Bernardotta so se vrnile v Ljubljano.

1805: Ob ponovnem prihodu Francozov v Ljubljano je uršulinska cerkev spremenjena v skladišče za seno. Vojaki generala Massena v cerkvi povzročijo pravo razdejanje.

1810: Ko maršal Marmont izve, da skupnost nima sredstev niti za najpotrebnejšo hrano, se zavzame in samostanu zagotovi gmotno podporo.

1816: Cesar Franc I. si ob svojem obisku Ljubljane ogleda škodo, ki so jo povzročile vojne s Francozi in poskrbi, da redovnice dobijo odškodnino.

1818-1881: V tem času so uršulinke zaradi naraščajočega števila učenk kar štirikrat dozidavale šolske zgradbe. Med leti 1855 in 1881 so prvotno trirazredno šolo razširile na osemrazredno.

1869: Uršulinke odprejo zasebno učiteljišče. Predpisane izpite morajo učenke opravljati na državnem učiteljišču.

1882: Obnova cerkve. 23. oktobra 1891 blagoslovijo tudi nove orgle, ki jih je izdelal mojster Franc Goršič, Janez Vurnik pa je naredil orgelsko omaro.

1884: Uršulinke odprejo otroški vrtec. Po treh letih delovanja postane javni zavod.

1888/89: Uršulinke sezidajo še eno šolsko stavbo. To leto odprejo prvo slovensko gospodinjsko šolo.

1893: Učiteljišče dostopno tudi zunanjim gojenkam. Pravico do javnosti dobijo šele leta 1902.

1894: so uršulinke odprle prvo meščansko šolo na Slovenskem, notranjo in zunanjo. Zunanja je bila slovenska.

7. april 1895: Potres precej poškoduje cerkev, samostan, šolska poslopja in zgradbo, v kateri je stanoval spiritual. Redovnice kljub dežju in snegu šest tednov prebijejo na vrtu. Po svojih močeh pomagajo drugi uršulinski samostani (posebej goriški) ter po posredovanju cesarja Franca Jožefa I. tudi deželna vlada.

November 1900: Predstojnica m. Terezija Heidrich se udeleži prvega mednarodnega zborovanja uršulink v Rimu. Ustanovljena je Rimska unija, h kateri pristopi tudi ljubljanski samostan. Ko leta 1905 Rimsko unijo razdelijo na province, ljubljanski samostan skupaj z loškim spada v avstrijsko provinco. Sedež province je v Ljubljani, prva provincialna predstojnica pa m. Terezija Heridrich.

1902: Ljubljanski samostan praznuje dvestoletnico ustanovitve samostana. Istega leta kupijo bivši samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, ki je v zelo slabem stanju. L. 1903 se tam naselijo in odprejo šolo.

1909: V Idriji ustanovijo gospodinjsko šolo in otroški vrtec, vendar zaradi slabih pogojev ostanejo tam le do leta 1916.

1914: Del samostana zasede najprej vojska, kasneje pa ranjenci. Pouk poteka v zavodskih prostorih, dokler tudi notranja osnovna šola ne postane vojaška bolnišnica. Poskrbeti je treba za štiristo do petsto ljudi, zato zavladata lakota in splošno pomanjkanje. Šolski pouk se kljub temu nadaljuje, čeprav v okrnjeni obliki.

1921: Ustanovitev jugoslovanske province uršulink Rimske unije.
V 20-ih letih skupnost poleg velikih dolgov prizadene tudi tuberkuloza.

1928: Po mnogih prošnjah dobijo uršulinke dovoljenje, da odprejo gimnazijo. Razrede so odpirale postopno. Leta 1942/43 so odprle zadnji, osmi razred.

21. oktober 1940: Ljubljanski škof Gregorij Rožman blagoslovi temeljni kamen nove gimnazije, za katero je izdelal načrt arhitekt Jože Plečnik. Leta 1942 je stavba v grobem dokončana.

23. april 1941: Nemci izženejo uršulinke iz Škofje Loke in Mekinj. Obe skupnosti se zatečeta v Ljubljano. Ko tudi Ljubljano zasedejo Nemci, nastane veliko pomanjkanje. Takrat ljubljanskemu samostanu veliko pomagajo loške redovnice, ki v vojnem času obdelujejo posestvo na Lanšprežu.

1945: Uršulinske šole (osnovna in meščanska šola, gimnazija in učiteljišče ter otroški vrtec) so bile ukinjene in podržavljene. Odvzet jim je bil tudi ves šolski inventar.

1947: Zaradi razlastitve samostana in drugih prostorov so ljubljanske uršulinke preselili v Škofjo Loko, nekaj pa se jih je zateklo v Mekinje in Varaždin. V Ljubljani ostane osem redovnic.

1954: Ker je tudi loški samostan razlaščen, iščejo redovnice druge možnosti, da ohranijo skupno življenje. 15. julija 1955 se skupinica sester preseli v Koper. Tam do 13. avgusta 1962 vršijo apostolat na župniji. Druge sestre odidejo v Mekinje, nekaj jih odide v tujino, nekatere pa se vrnejo v Ljubljano.

1956: Ljubljana postane podružnica Mekinj; leta 1968 pa postane ljubljanska skupnost spet samostojna.

1957: Skupina sester se preseli v Moste pri Ljubljani, kjer so kupili hišo. Tam ostanejo do leta 1967, ko to hišo prodajo in kupijo drugo v Izoli.

1957: Začetek pastoralno-katehetskega delovanja uršulink.

15. september 1963: V Ljubljani začetek sestankov uršulinskih katehistinj.

1964: Začetek rednega dvoletnega Katehetskega tečaja. Vodstvo tečaja so prevzele ljubljanske uršulinke.

1966: Uršulinska cerkev postane župnijska cerkev novoustanovljene župnije Sv. Trojice.

29. junij 1972: Ustanovljena slovenska provinca uršulink Rimske unije s samostani v Ljubljani, Škofji Loki (Sveti Duh), Mekinjah in Izoli.

2001-2007: Obnova samostana.

2002: Praznovanje tristoletnice ustanovitve uršulinskega samostana v Ljubljani. Odprtje otroškega vrtca in študentskega doma.

Viri:
Kogoj s. M. J. (1982). Uršulinke na Slovenskem, Izola: Provincialat uršulink v Ljubljani.
Kogoj M. J. (ur.) (2002). Tristo let ljubljanskih uršulink: zgodovina samostana, njegovih šol in kulturnih dejavnosti, Ljubljana: Družina.
Kogoj M. J. (2006). Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo, Ljubljana: Družina.

ZGODOVINA SAMOSTANA V ŠKOFJI LOKI

ZGODOVINA SAMOSTANA V MEKINJAH

Mekinjski samostan, v katerem so od 1300 do 1782 leta živele klarise, so leta 1902 kupile ljubljanske uršulinke. V njem so si želele urediti kraj za oddih ter odpreti pet-razredno ljudsko šolo (dovoljenje zanjo so prejele že decembra 1902). Prve redovnice so se z dvema kočijama v Mekinje pripeljale 26. septembra 1903.

Med prvo svetovno vojno je bila v samostanu bolnišnica. Vojaki so zasedli vse šolske prostore, penzionat, samostansko kuhinjo, obednico in nekaj sob na klavzurnem hodniku. Ostalo jim je malo prostora. Dve sestri sta stregli ranjencem.

V Mekinjah je bil tudi provincialni noviciat za Avstro-ogrsko, po prvi svetovni vojni pa za jugoslovansko provinco. Na belo nedeljo 1941 leta je šest novink izpovedalo prve zaobljube. Že naslednji dan so samostan zasedli Nemci. Redovnice so odpeljali v Stično. Od tam so se zatekle v Ljubljano. 15. junija 1945 so se štiri sestre vrnile v razdejano in zanemarjeno mekinjsko hišo. Julija so se tam nastanili interniranci, sestre so imele le nekaj sob v prvem nadstropju.

V samostanskih prostorih se je po drugi svetovni vojni odvijalo marsikaj: od vsakdanjega življenja nekaterih mladih družin, ki so dobile tam skromno stanovanje, do raznih poklicnih in obrtnih šol (frizerska, mizarska…) Od leta 1971 do 1992 je velik del stavbe zasedal NUK in jih uporabil za svoje skladišče.

Po letu 1990 je bil samostan v celoti vrnjen uršulinkam. Uršulinke pa so svoj bivanjski del že pred tem postopno obnovile. Zadnja večja obnova pa je bila zaključena leta 2004. Zahodni trakt je bil preoblikovan v stavbo, imenovano Marijin dom, namenjeno apostolatu z mladino.

Leta 1972 se je v hišo na pristavi preselil noviciat novo nastale slovenske province in tam ostal do leta 1984, ko se je preseli k Svetemu Duhu. Nekaj časa je bil v Mekinjah tudi sedež slovenske province (1990 do 1996).

Viri:
Kogoj, s. M. J. (1982). Uršulinke na Slovenskem. Izola: Uršulinski provincialat v Ljubljani.
Hančič, D. (2000). Samostan Mekinje 700 let. Mekinje: Krajevna skupnost Mekinje.

Pripravila: s. Marija Jasna Kogoj

URŠULINSKE ŠOLE V LJUBLJANI

Ustanovni dan: 2. julij 1703

URŠULINSKE ŠOLE V ŠKOFJI LOKI

Ustanovni dan: 16. november 1782

URŠULINSKE ŠOLE V MEKINJAH IN IDRIJI

Uršulinske šole v Idriji

Pripravila: s. Marta Triler