Ob omembi slovenskih ljudskih plesov ali pa folklori ljudje dandanes še kako pogosto pomislijo le na podobe parov v »pravi slovenski noši« ter si ustvarjajo navidezne predstave o »pravi slovenski folklori«, ki jo vidijo v kakšni izmed narodno-zabavno naravnanih oddaj, ali pa na harmoniko in vriskajočo mladino, ki pleše le polko in valček, torej »tista prava slovenska ljudska plesa«. Morda malce preveč karikiram, toda kako pogosto se mi je pripetilo, da sem kot folklornica, torej plesalka v folklorni skupini, med ljudmi opazila nerazumevanje folklorne dejavnosti in nepoznavanje osnov slovenskega ljudskega izročila, ter še večji izraz presenečenja ljudi, ki so ugotovili, kako pester je nabor ljudskih oblačil, folklornih kostumov, instrumentov, godčevskih sestavov ter predvsem obsežen seznam slovenskih ljudskih plesov. Res je, slovenski narod se nekdaj ni oblačil le v en tip obleke, ampak so se ti razlikovali po pokrajinah, območjih, vaseh; ljudje niso poznali le harmonike, ampak še številne druge instrumente, kot so gosli, orglice, klarinet, oprekelj, bas, dude, tamburice. Predvsem pa niso plesali le polke in valčka, ampak tudi zares obsežno paleto plesov, kateri so bili neločljivi del njihovega vsakdana, pomembnih dogodkov v koledarskem letu, del praznovanj, obredij in pomembnih življenjskih ločnic.

Foto: Aleš Hostnik

Slovensko narodnostno ozemlje je kljub svoji geografski majhnosti silno razgibano, saj sega od Alp in njihovega predgorja z obronki do Panonske nižine na eni strani in do morja na drugi. Prav ta geografska razgibanost pa je nekdaj zelo izrazito vplivala na oblikovanje hiš, pokrajinska razdrobljenost je vplivala na široko jezikovno razvejanost slovenščine v množico narečij, enako pa je tudi s plesi – ti so se razlikovali iz kraja v kraj, na njih so vplivali številni vplivi in jih tako spreminjali v tesni povezavi s časom, družbo in okolico.

Med najbolj znane in nekdaj priljubljene plese na Slovenskem prav gotovo spada štajeriš – snubitveni ples, saj njegove figure, kot je vrtenje dekleta pod dvignjeno fantovsko roko ali vrtenje obeh pod sklenjenimi rokami, dopuščajo plesalcema kar najtesnejši stik. Plesali so ga po vsej Sloveniji, največ pa na Gorenjskem, Koroškem in Štajerskem. Med splošno znanimi plesi mu sledi zibenšrit, torej ples »sedmih korakov«, ob katerem so ljudje radi parafrazirali godčevsko melodijo in ritem instrumentalnih melodij s kratkim besedilom, npr.: »Pes pa nima repa več, kdo mu ga je odrezal preč?« Ali pa: »Češple, tepke, jabolka, kdaj boš z mano plesat šla?«

Foto: Patricija Belak

Ker je obseg ljudskih plesov na Slovenskem, njih poimenovanje in opisovanje tako obširno, da bi zanje lahko popisala nešteto strani, naj naštejem le nekaj izmed njih: otroci so radi peli in plesali Al’ je kaj trden most, pogost je bil ples parov v koloni, imenovan kovtre šivat, znana so različna belokranjska kola, pa prvi rej iz Ziljske doline na Koroškem, gorenjska ta potrkana, nojkatoliš, mrzulin, v večini slovenskih pokrajin je znan tudi ples z udarjanjem noge ob tla in ploskanjem – sotiš, pa štajerska kosmatača, krajcpolka in milica, belokranjska Carska kasa s priklanjanjem plesalcev, pa številni cehovski plesi, na primer šuštarska, kjer plesalci z značilnimi gibi posnemajo čevljarsko delo (šivanje z dreto, zabijanje klinčkov, vezanje čevljev, itd.). Nekdaj so bili zelo priljubljeni tudi meščanski plesi, na primer mafrine in Stu ledi iz okolice Trsta. Znane so tudi številne variante tria, torej trojke, kjer pleše fant z dvema dekletoma in se v hitrem delu izmenoma vrti z levo in desno plesalko.

Doslej omenjeni plesi so že v prvi polovici prejšnjega stoletja začeli toniti v pozabo med ljudmi, vodilno mesto med plesi pa je začela zavzemati polka, ki se je v 19. in 20. stoletju bliskovito širila po evropskih plesiščih. Vendar pa so se sčasoma tudi na Slovenskem osnovni vzorci polke spremenili v različne variante polke, na primer poskočna gorenjski ceperle in primorski droblanc, dvojno sukajoča se gorenjska toplarca, ajncpolka z odskoki iz Ribniške doline ter gorenjska ohcetna in nevestina polka.

Foto: Patricija Belak

Po razširjenosti in priljubljenosti je polki in vrtenici danes enakovreden valček, ponekod še danes imenovan valcer ali bolcar, lahko izplesana z dvigi na prste ali pa ravno nasprotno, z izrazitimi kleci.
V obmejnih krajih lahko opazimo številne vplive sosednjih dežel in njih plese, kot so na primer prekmurski čardaš, ki naj bi se razširil iz Madžarske, pa prekmurski drmač, po imenu sodeč hrvaškega izvora. Enako tudi belokranjsko kolo Fruške, jabuke, slive, Lepa Anka, ter seljančica, prvotno srbsko kolo.
Po Sloveniji so v navadi razne plesne igre družabnega značaja; igre z nadštevilčnim plesalcem, na primer grabčev ples, ples z metlo, beksl, lisičji rep idr. V večini primerov plesalci plešejo v parih, a nadštevilčni plesalec pleše z metlo. Pogosto razširjeni so tudi plesi, pri katerih dekleta izbirajo soplesalca z blazino – imenovani powštertanc, vajnkištanc; soplesalca ali soplesalko so izbirali tudi z gledanjem v ogledalo, s sedenjem na stolu, itd.

Foto: Gregor Volk

Bogato plesno izročilo je po obeh vojnah zaradi spremenjenega načina življenja na Slovenskem večinoma zamrlo. V nekaterih krajih ga skušajo oživljati domače folklorne skupine, ki poustvarjajo ljudske plese in jih prikazujejo na odru. Kljub prizadevanju, da bi se plesi ohranili v pristni podobi, pa se plesi vendarle spreminjajo, saj plesno izročilo ni nekaj, kar bi bilo mogoče konservirati kot muzejski predmet. Tako kot včasih se tudi danes ljudski ples prilagaja okolju, družbi in času, ter s tem še vedno ostaja živ in prisoten med ljudmi, ki uživajo v njem.

Ljudje so v ljudske plese nekdaj vtkali svoje zgodbe, občutke, s plesom se je nekdaj veselilo, žalovalo, praznovalo, zaljubilo, sporočalo neizrekljivo – zares, ples je imel in ima še danes v človeškem življenju prav posebno mesto.

Foto: Patricija Belak

In prav to sva želeli sporočiti tudi dve Anji, obe folklornici in študentki študentskega doma Uršula, ki sva v domu pripravili »Folklorni večer«. Udeležilo se ga je precej sester in študentk, pripeljali sva tudi dva godca, cel večer smo plesale različne slovenske ljudske plese ter dve prostovoljki oblekli v primorski in štajerski folklorni kostum. Bilo je nadvse prijetno, še posebej ob koncu plesa, ko sva uživali v začudenju udeleženk nad pestrostjo slovenskih plesov in oblačil. Najin namen je bil dosežen.

Vsem, ki ste uspeli vztrajati do konca tega besedila, pa bi rada priporočila še nekaj – za večerni oddih, poletno branje, počitniško razvedrilo. Dandanes na etnološkem in etnokoreološkem nivoju deluje kar nekaj strokovnjakov, raziskovalcev na terenu ali pa preprosto ljubiteljev ljudskega izročila. Dragocen popis slovenskih ljudskih plesov je v obsežni zbirki strnil Mirko Ramovš, katerega knjige Plesat me pelji in Polka je ukazana vsebujejo opise ljudskih plesov in plesnih melodij iz različnih pokrajin slovenskega ozemlja, današnje poustvarjanje teh plesov pa lahko vidite na katerem izmed koncertov uveljavljenih folklornih skupin, kot so AFS Marolt, FS Tine Rožanc ali katere izmed številnih drugih folklornih skupin, ki se zavzemajo, da spomin na preteklost in bogastvo ljudskih plesov ne bo nikoli pozabljen.

Foto: Patricija Belak