Priče: m. Vincenca

Sur madre Angelo sem spoznala proti koncu leta 1524. Tisti čas sem naši skupnosti služila kot vratarica na porti. Ljudje, ki so se ustavljali pri nas, so prosili za molitev ali za pomoč, z nami so delili svoje stiske in radosti. Del samostana je bil namenjen sprejemanju popotnikov in romarjev. Tako so v naš tihi samostan prihajale tudi vsakovrstne novice. Da se je po več kot šestih mesecih v naše pristanišče srečno vrnila ladja z romarji, je bila seveda novica, ki se je hitro razširila in dospela tudi do nas. Ena od romaric, ki je v našem samostanu zaprosila za prenočišče, je bila tudi sur madre Angela iz Brescie, kar samo po sebi ni bilo nič nenavadnega, a se je kmalu izkazalo, da ne bo tako. Lahko vam povem, da toliko ljudi ne prej ne pozneje ni prišlo na naša vrata. Vsi so želeli videti to romarico. Med njimi so bili redovniki, plemiči, visoke gospe, premožni meščani, pa tudi preprosti ljudje. Širil se je glas, da je ladja srečno prispela v Sveto deželo in nazaj po njeni zaslugi. Vse nevarnosti, od viharjev do piratov, so srečno preživeli zaradi njenih molitev. Na lastna ušesa sem slišala, kako je častiti gospod Puglia, ki je tudi bil na ladji, pripovedoval naši materi prednici podrobnosti s potovanja: kako da je ta žena v hudem viharju ostala mirna in bodrila druge, naj zaupajo Gospodu Jezusu, ki jim edini more pomagati. Povedal je tudi, kako je na poti tja oslepela, a je vendar obiskala vse svete kraje in vse romarje ganila s svojo pobožnostjo in ljubeznijo do Gospoda. Sama sem seveda več slišala od ljudi, ki so prihajali, kakor od nje same. Enkrat pa sem le ujela, kako je naštevala kraje, kjer je bila. Ne znam vam povedati, kako je izgovarjala ta imena, a me je presunilo. Po vsem, kar je rekla, sem začutila, da je tam res srečala Jezusa, našega Gospoda. Rada bi slišala še kaj več, pa ni bilo prave priložnosti. Skozi ograjo na koru pa sem jo videla moliti v naši cerkvi. Povem vam, da ni veliko naših sester, ki bi molile tako pobožno in goreče, kot je molila ta preprosta žena.

Naša mati prednica jo je bila kmalu prisiljena prositi, naj si najde prenočišče drugod. V naš samostan je namreč prihajalo toliko ljudi, da nismo mogle več opravljati svojih dolžnosti in obveznosti, predvsem pa ni bilo več predpisanega molka. Vsem nam je bilo žal, ko je odšla, rade bi, da bi ostala pri nas. Pozneje so nam povedali, da se je za nekaj časa nastanila v bolnici za neozdravljive, potem pa je prav na hitro zapustila mesto. Menda jo je naša gosposka prosila, da bi ostala v mestu. Gosposki je pa težko reči ne, ker tega ne sliši rada, verjetno je zato raje kar odšla.

m. Vincenca, Samostan Svetega groba, Benetke

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.