Prihajam pred tebe, Gospod

˝Prihajam pred tebe, Gospod,

da svoje srce ti podam.

Pred tebe prihajam, moj Bog,

da s svojim me Duhom napolniš…˝

5. junija, je že na vse zgodaj zjutraj sonce naznanjalo veliko slovesnost. Nekaj minut po deseti uri dopoldan, so se na dvorišču Zavoda Sv. Stanislava začele zbirati družine s slavljenci, njihovi botri, prijatelji ter bratje in sestre v Kristusu. V prvem nadstropju so nas pričakala na stežaj odprta vrata kapele – slavnostne dvorane, v kateri nas je že z odprtimi rokami pričakoval sam Jezus Kristus v tabernaklju. V lepo okrašeni kapeli, je bilo čutiti toplino, svetlobo, skozi okna so z vso močjo prodirali sončni žarki in osvetljevali oltarno mizo.

Ob 11.00 uri je pozvonil slavnostni zvonček, oglasile so se orgle in iz grl dekliškega zbora se je zaslišalo močno in ubrano petje: S SKUPNO PESMIJO PROSIMO … Vsi navzoči smo se pridružili.

Pričela se je slovesna sv. maša, pri kateri je gospod Roman Globokar, ki je svoje roke posodil našemu Stvarniku in Bogu, podelil zakrament sv. birme in pri kateri sta dva prvoobhajanca prvič v svoje srce prejela Jezusa Kristusa v beli hostiji. Med pridigo, je sestra Magdalena povedala priliko o desetih devicah. Da se spomnimo, device so bile povabljene na svatbo, pet devic se je dobro pripravilo na ta dogodek in so s seboj vzele tudi olja, če bi jim začele svetilke ugašati, drugih pet pa je bilo preveč veselih, da so dobile povabilo in so na to pozabile in so jim začele svetilke ugašati … Za njo je spregovoril še g. Roman. Naši birmanci in oba prvoobhajanca, niso pozabili na olje, ampak so se skrbno pripravljali na ta dogodek in njihove svetilke so svetile s polno močjo in še svetijo. Toda ne pozabimo jim pomagati, kajti olje za svetilke je naša molitev, zato vas vabim, da se skupaj večkrat spomnimo na naše birmance in oba prvoobhajanca v molitvi in jim pomagamo dolivati olja v njihove svetilke, da ne bodo ugasnile. Bodimo jim zgled v življenju.

Po pridigi je sledil obred birmovanja in takrat je v kapeli nastala velika zbranost. Kandidati so na ves glas povedali svoje ime, gospod Roman, birmovalec, pa jih je mazilil na čelu in v tistem trenutku je postalo v kapeli še posebno svetlo. Tako smo lahko podoživljali, kako je bilo, ko so bili učenci zbrani v dvorani zadnje večerje in mati Marija med njimi, ko se je kar na enkrat pojavil močan veter, in nad glavami učencev so se pojavili jeziki v obliki plamena. Toplina, čarobnost in božanskost, je napolnila kapelo. Čutilo se je delovanje Svetega Duha.

Nato sta v ospredje prišla prvoobhajanca, ki sta na oltarno mizo prinesla kruh in vino, katera sta se na skrivnosten način spremenila v Jezusovo telo in kri. Kapela je postala najlepša slavnostna dvorana, napolnjena z Božjo ljubeznijo, svetlobo in močjo.

Med prošnjami, ki so jih izrekli naši slavljenci, so se spomnili tudi na Luka Tavčarja, ki bi moral tudi ta dan prejeti zakrament sv. birme, a ga je Bog vzel že prej k sebi. Luka, prosi za vse nas pri Bogu.

Po končani slovesnosti, so se starši zahvalili gospodu Romanu Globokarju, obema somaševalcema, gospodu Franciju Mikliču ter gospodu Martinu Zlobku, ženskemu zbor Alegria za ubrano petje, gospodu Lojzetu Hostniku, čeprav mu ni uspelo priti na slovesnost in pa sestri Magdaleni, ki je vsa ta leta pripravljala naše slavljence na ta veliki dogodek. Še enkrat naj se ob tej priliki zahvalim sestri Magdaleni za vso njeno požrtvovalnost, vsa njena odrekanja, vse njene molitve in za vse osebne pogovore, ki jim jih je namenila. Sestra Magdalena, želimo si, da boste še dolgo z nami in Bog vas živi. Na koncu so se zahvalili tudi ministrantu in animatorjem, ki so slišali Božji glas, sprejeli naše otroke takšne kakršni so, da se družijo z njimi in so v pomoč sestri Magdaleni in nam staršem, da gredo naši otroci po pravi poti.

Zahvalili so se tudi ravnateljici OŠ Cirius Kamnik, gospe Isabelle Morel  Bera, ki nam omogoča, da se verouk odvija v prostorih šole ter učiteljici in razredničarki Ksenji Lužovec.

Ta dan je bil res nekaj posebnega in resnično se je čutilo delovanje Svetega Duha. Kdor je imel odprte oči, je lahko opazil znamenja, ki nam jih je pošiljal Jezus Kristus … NISTE SAMI. KOT SEM VAM OBLJUBIL, POSLAL SEM VAM SVETEGA DUHA IN VEDNO BOM Z VAMI …

Dragi naši birmanci ne pozabite, sedaj ste dobili službo Kristusovih vitezov, prvoobhajanca, vidva pa sta prvič prejela živega Jezusa v svoje srce. Ne skrenite s prave poti, mi pa, spomnimo se jih v svojih molitvah in prosimo za njih Božjega varstva.

Simon Zorman z družino

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.