Nekaj dni po njenem rojstvu je oče moral na vojsko. Pred odhodom ga je mama vprašala, kako naj ji da ime ob krstu. Oče je rekel: “Naj vlada mir – naj bo Vladimira!”
S. Aleksandra je leta 1936 maturirala na državnem učiteljišču. Naslednje leto je vstopila k uršulinkam v Ljubljani. Do leta 1947, ko je bila skupaj z drugimi sestrami izgnana v Škofjo Loko, je bila učiteljica v uršulinskih šolskih ustanovah.
Ko se je leta 1956 preselila v Mekinje, se je posvetila katehezi. Vesela je zapisala: “Zdaj sem se znašla v svojem pravem elementu. Z vsem ognjem sem se vtrgla v to delo…”
Na voljo imamo tri njene pesniške zbirke: Češnjev cvet (1969), Nova rast (1973) in Zastrta luč (1990).

MOJE BOGASTVO

Kako bolel me je včasih
septembrski dež,
ker so zatonili vanj
svetli večeri
in je vonj sena
v meglo sprhnel.
Rože so se sklonile k tlom
kot razkuštrane glave otrok.
Kako bolel me je včasih
septembrski dež –
kot da mi vso srečo
odnaša.
Zdaj ne več tako –
Saj mi ničesar
odnesti ne more.

Sem kakor žoltorumeni maklen
v oktobrskem soncu,
ki je BOGAT –
saj pije luč
do skritih in najtanjših
korenin;
kot goreči grm v puščavi
oznanja – Boga …
In do skrajnosti
UBOG,
do poslednjega krhkega lista,
ki mu ga veter odnaša.

Moje bogastvo je v meni,
nosim ga s seboj:
napeto struno,
ki se je večnost dotika
in samo čaka,
da poči v svoj poslednji
spev …

Moje bogastvo je v meni:
Luč, ki jo pijem
do najtanjših korenin …

TVOJA BESEDA

Kot dišeče olje
pronica tvoja beseda
globoko,
vse globlje
do mojih zadnjih globin.

Utira si pot
do trdote,
do suhote
mojih korenin.

SESTANEK

Moja pot
se trga iz naselij:
samotna postaja
in pne se navzgor.

A domenjena sva:
Pri znamenju,
pri KRIŽU me čakaš,
Gospod.

Od tam
pojdeva v dvoje –
samá.

SVETA HOSTIJA

Kruh,
le kruh vidijo oči;
kruh, le kruh
v ustih se mi zdi:
Vendar:
TI si Kruh –
ki samo od njega duša mi živi.

Si Žrtev, ki nenehno
se za nas použiva;
si zame, za ves svet
– za ta in večni čas –
EDINA PERSPEKTIVA!

Naš Bog in naše VSE!

BINKOŠTI

Ves svet dvorana
zadnje je večerje.
Ves svet,
čeprav bolan,
neskončno beden in bolan,
neskončno beden in dolžan
je danes – obiskan!
Od Tebe, Večni – neznansko sveti,
čudoviti Bog!
Kot hudournik,
ki dere prek pečin,
si planil danes iz višin
v posode krhke
zemeljskih otrok –
a nisi jih razbil.
Nasprotno!
Nikoli sanjano je spremenjenje.
Preplavil jih je božji Duh;
Prepojil jih – kot vino.
V božje razodetje zdaj strmijo.
Ljubezen jim podarja
svoja krila.
Nikoli več sebičnost
ne bo jih osvojila.
Prej plaha, ozka srca
zdaj uživajo v norosti križa.
Duh božji vre iz njih
in preko njih
v slehernega,
ki se jim približa.
Gospod, še nam,
Gospod, še nam!
Kako smo vsi potrebni Te!
Ne daj, da smo gledalci le
kot lačni in sestradani
pred tistim,
ki dobrote jemlje z obložene mize!
Svet je razklan,
neskončno beden je, bolan.
Zdravilo božje si edino zanj le Ti.

BOGASTVO SAMOTE

Kako lepo je
biti sam, kadar nisi sam …
Takrat,
ko ti je srce
tiha oaza – za dva …
Ko duša tehta
zaklad srca – – –

Naenkrat tedaj
se na stežaj
sama od sebe
odpro vrata
in se same razširijo roke,
da objamejo brata –
raztrganega,
brezdomca morda,
ki je mimo šel:
»Vstopi, ostani – brat!
Potlej gremo vsi trije
še druge,
še druge –
iskat …«