Mozaik p. M. I. Rupnika

Gre za kapelo ženske redovne skupnosti, zato je primerno, da je osrednji prizor mozaične poslikave eno izmed Kristusovih srečanj z ženo. Tako je mozaična poslikava lahko pomoč za tiste, ki tukaj molijo, da ves čas ustvarjajo dinamičen odnos med skrivnostjo, ki jo tukaj obhajamo, in stenami, ki obkrožajo ta prostor. Med oltarjem in stenami je organska napetost, ki poteka preko skupnosti. Ko torej skupnost gleda stene, ji mora biti to v pomoč, da vidi sebe, svojo identiteto, ki se uresničuje v odrešenjskem odnosu z Gospodom.

mozaik_foto_T_PetelinsekFoto: Tamino Petelinšek

Pri tej Samarijanki je onkraj njenega narodnostno-manjvrednostnega kompleksa pred Kristusom-Judom zanimivo dejstvo, da prihaja k temu vodnjaku z vso svojo človeško dramo, kot podoba stare Eve. Prihaja, da bi zajela vodo, da bi zajela življenje. V zgolj človeški ljubezni ni življenja. Eva rojeva, a njeni otroci umirajo. Vsako rojstvo je že začetek smrti. Ta žena prihaja z vso nesrečo ljubezenskih odnosov, popolnoma skrušena. Moderna eksegeza pravi, da je bil vrč, s katerim je prišla zajemat, pravzaprav žara za pokojne. S tem se še poglobi dramatičnost njene zgodbe: prihaja, da bi zajela življenje z nečim, kar je smrt. To, kar zajema, bo umrlo in ne bo nikoli odžejalo; življenja ne bo nikoli zadržala v sebi, vedno bo iztekalo iz nje. Gre za podobo človeštva po padcu Adama in Eve.

In to ženo Kristus prosi, naj mu da piti. To je zelo pretresljivo za človeka, ki misli, da se lahko približa Bogu samo, če je poln. Mi vsi imamo nekakšno moralistično fiksno idejo, da bi morali biti popolni, če naj se srečamo z Gospodom. Tu pa pride nesrečno, skrušeno žensko bitje in Kristus pravi: »Daj mi piti«. Ona odvrne: »Ti, ki si Jud, boš mene prosil, naj ti dam piti.« Jezus: »Če bi ti vedela, kdo je tisti, ki te prosi, in kakšen dar te tukaj čaka…«. Zgodi se tako kot na križu. Na križu Jezus pravi: »Žejen sem«, potem pa iz svoje odprte strani izlije vodo na človeštvo in mu da piti. Tudi tukaj pravi »Žejen sem« in na koncu on da ženi piti. Odprtina njegovega vrča je namreč enaka odprtini na njegovi prebodeni strani. S tem je pokazano, da to, kar nam on daje piti, prihaja iz Božjega srca.

V nekaterih grških kodeksih se uporablja isti glagol, ko žena v 14. poglavju Markovega evangelija razbije posodico dišavnega olja, da bi mazilila Kristusa, ko vojak s sulico prebode Kristusovo stran in ko se raztrga zagrinjalo v templju. Vsakič pride na dan to, kar je najbolj dragoceno: dišava iz posodice, kri in voda iz srca in Presveto iz templja. Kristus daje najbolj dragoceno, kar ima: Kristus daje samega sebe.

Tudi s podobo vodnjaka je nakazano, da je vodnjak pravzaprav Kristus. Starozavezni Jakobovi vodnjaki so zasuti s peskom, suhi so in Kristus postane ta vodnjak. S prepletenostjo kamnov vodnjaka in Jezusove obleke je vidno, da je Kristus sam vodnjak oz. izvir, ker iz njegovega osrčja žuborijo reke žive vode, ki ne mine več.

Ob strani je še pet drugih vrčev, kar prikliče v zavest svatbo v Kani Galilejski. Tako je poudarjena velikonočna in svatbena razsežnost Kristusovega darovanja. Odprta Kristusova stran skupaj s šestimi vrči s poročne svatbe nam kliče v spomin teološko resnico o Cerkvi kot Kristusovi nevesti.

samarijanka
Samarijanka je imela že toliko mož, pa vendar ni prišla do resnične ljubezni. Sedaj pa je tukaj resnični ženin, tisti, ki nas iztrga iz teme in nas združuje z Lučjo življenja. Samarijankin vrč pade na zemljo, medtem ko iz svoje mrtvaške žare zliva smrt na Kristusovo roko. Hkrati pa ji Kristus daje vrč svojega srca, svoje krvi, svojega življenja. Gre za izmenjavo, kot so učili cerkveni očetje. Mi dajemo našo ljubezen, ki ni zmožna drugega kot egoistične smrti, prejemamo pa Božjo ljubezen, ki je sposobna preroditi človeka. Mi dajemo svoje čakanje na grob, Gospod pa daje življenje, ki ne mine. Podobno kot pri krvotočni ženi, iz katere je odtekala kri, je tudi Samarijanki življenje polzelo iz rok. Kristus pa daje življenje, ki ostane. Zato je pomembno, da prihajamo pred Gospoda prav s to svojo mrliško žaro, da nas lahko počasi, z leti Bog očiščuje in nam daje ljubezen.

Na drugi strani je podoba sv. Angele in Marije. Angela na svojem romanju v Sveto deželo ni videla ničesar, ker je oslepela. In ravno v tem času je prišla do najbolj jasnih spoznanj o tem, kaj Bog želi zanjo in za žene, ki so ji sledile. Za mlade uršulinke je dobro, da se spomnijo na Angelo, ki je največ spoznala ravno tedaj, ko je bila slepa. Bog namreč govori drugače, kot si mi predstavljamo. Ne gre za našo logiko in razne človeške metodologije, ampak za globino vere in ljubezni do Boga.

Angela je upodobljena z romarsko palico in v spremstvu Božje Matere. Marija nosi na srcu zvitek Božje besede, ker v srcu premišljuje Besedo. Angela pa se skorajda dotakne te roke in te Božje Besede. To, kar je Angela poslušala, pa ni mogla videti, se je v njej uresničilo in se na koncu razodelo vesoljni Cerkvi.

 

angelainmarija

TABERNAKELJ

V tabernakelj je vgrajen križ, ki je nekoliko vzbočen in spominja na jadro. To je križ Svetega Duha, ki je vir življenja. V štirih poljih so podobe in sicer: zgoraj levo nadangel Gabrijel, ki drži v rokah Božjo Besedo; pod njim je Marija, po kateri se je Božja Beseda učlovečila; na desni strani zgoraj je nadangel Mihael z mečem duhovnega boja in poslednje sodbe, pod njim pa Janez Krstnik, ki je prvi razodel svetu Božjega Sina, ko je nanj pokazal: »Glejte Jagnje božje…«. Marija in Janez Krstnik skupaj tvorita vzorec deesis, nadangel Gabriel in nadangel Mihael pa nakazujeta začetek in konec odrešenjske zgodovine.

 

OLTAR

Na oltarju je upodobljen pelikan, star simbol za Kristusa, saj naj bi po ljudskem izročilu ta ptica ranila samo sebe, da bi nahranila mladiče z lastno krvjo. Ta simbol Kristusa-pelikana nosi isto sporočilo kot prizor srečanja med Kristusom in Samarijanko.

pelikan

KRIŽ

Drevo življenja, ki je stalo sredi raja, je postalo drevo smrti, drevo greha Adama in Eve. Zato sta spodaj Adamova in Evina lobanja. Po starem izročilu je bil namreč Adamov grob ravno pod Kristusovim križem na Golgoti. Na drugi strani so usta šeola, kraljestva mrtvih, ki se ne morejo več zapreti, ker so jih prerasle korenine Jesejeve mladike, Kristusa. Tretja stran pa prikazuje Kristusa, ki se spusti v predpekel skozi ta usta šeola in poišče Adama in Evo, da bi jima dal življenje in ju potegnil iz kraljestva smrti. Tako je to drevo končno obrodilo sad, ki ga je človek iskal že od začetka, našel pa ga je šele potem, ko je sam umrl.

kriz

Križani Kristus je narejen po stari viziji plesalca. Psalm 22, ki ga Jezus moli na križu – »Moj Bog, moj Bog zakaj si me zapustil…« – ima namreč v zadnjem delu: »Plesal ti bom v velikem zboru in prepeval v tvojo hvalo.« Kristusove oči so zaprte, s čimer je nakazan spanec novega Adama. Iz spanca prvega Adama je bila namreč ustvarjena Eva, iz spanca novega Adama pa nova Eva, Cerkev.

Tweet about this on TwitterShare on FacebookShare on Google+Email this to someone