1535 Angela Merici, rojena okoli leta 1474 v Desenzanu, 25. novembra ustanovi Družbo svete Uršule.

1536 Škof iz Brescie potrdi Pravilo.

1540 Družba svete Uršule se razširi po Italiji med drugim tudi zaradi vpliva milanskega nadškofa kardinala Karla Boromejskega.

27. januar: Angelina smrt. “Madre”, Mati zapusti svoji Družbi Pravilo, Naročila, Volila in predvsem svoj zgled. Družba svete Uršule se razširi po Italiji med drugim tudi zaradi vpliva milanskega nadškofa kardinala Karla Boromejskega.

1544 Pavel III. z bulo odobri Pravilo Angele Merici. Družba svete Uršule se razširi v papeški državi na jugu Francije.

1639 Marija od Učlovečenja, uršulinka iz Toursa, gre v svoji gorečnosti oznanjat evangelij v Kanado.

1702 Prihod sester v Ljubljano.

1789 Francoska revolucija uniči uršulinske hiše v Franciji in oslabi mnoge izmed njih v Evropi. Med žrtvami revolucije so tudi uršulinke, mučenke iz Valenciennesa in mučenke iz Oranegea.

1807 24. maj: kanonizacija sv. Angele Merici.

1900 28. november: Leon XIII. ustno odobri Rimsko unijo Reda svete Uršule.

1980 Za blaženo Razglašena Marija od Učlovečenja.

1984 Potrjene sedanje konstitucije: ŽIVITE NOVO ŽIVLJENJE.

 

PRIHOD URŠULINK V SLOVENIJO

19. aprila 1702 se je pet uršulink poslovilo od samostana v Gorici. 22. aprila so se s čolni pripeljale po Ljubljanici in se nastanile v hiši pl. Jakoba Schellenburga. Stanovanje so si uredile po vseh samostanskih predpisih.

Na slovensko etnično ozemlje so prve uršulinke prišle z Dunaja leta 1670 v Celovec, že čez dve leti pa še v Gorico. O njihovem življenju in delu so zvedeli tudi v Ljubljani. O tem je zapisano v uvodu Kronike ljubljanskega uršulinskega samostana:

Glas o življenju in delu Družbe sv. Uršule je nedavno zajel tudi glavno mesto Kranjske. Vzbudila se je soglasna želja, da bi drevo, čigar sadove sosedne dežele že dolgo uživajo, zasadili tudi tukaj. Toda uresničitev te tako visoko cenjene ustanove je ostala več let le pri nemočnem ljubljanskem zdihovanju in želji.

V jubilejnem letu 1700 je Bog našel izvoljenca, ki ni imel svojih otrok, a je hotel nekaj narediti za vzgojo in izobrazbo zanemarjene ženske mladine. Jakob pl. Schellenburg se je ob svetoletnem romanju v Rim na poti ustavil v Gorici, kjer je prosil, da bi mu dali nekaj redovnic za novo ustanovo v Ljubljani.

Ko so bila pridobljena vsa potrebna soglasja cerkvene in svetne gosposkem, je 22. aprila 1702 prišla iz Gorice skupina uršulink.

Redovnice so se takoj lotile priprav za gradnjo samostana, šole in cerkve, obenem pa so se takoj lotile dela, zaradi katerega so jih poklicali v Ljubljano. Odprle so notranjo in zunanjo šolo.

 

ZGODOVINA SAMOSTANA V LJUBLJANI

22. april 1702: Na bregu Ljubljanice se izkrca pet uršulink goriškega samostana, da bi v Ljubljani ustanovile novo skupnost. Glavni pobudnik za njihov prihod in ustanovitelj uršulinskega samostana je Jakob pl. Schellenburg s svojo ženo Ano Katarino. Prva predstojnica ljubljanskega samostana je bila m. Margarita Eleonora von Eisswald.

2. julij 1703: Uršulinke najamejo hišo tedanjega župana Gabrijela Eden Edenburga na kraju, kjer je danes glavna pošta. Tam na ta dan odprejo prvo javno šolo za žensko mladino v Ljubljani.

Maj 1713: Položen temeljni kamen za samostan. V času zahtevne zidave predstojništvo prevzame m. Rozalija Lanthieri.

1717: Samostan dokončan.

18. oktober 1726: Blagoslovljena uršulinska cerkev. Notranjost cerkve je bila dokončana šele leta 1747 in takrat jo je posvetil škof Attems.

1763: Cerkev dobi prve orgle, ki jih je izdelal duhovnik Frančišek Križman.

22. marec 1797: V času francoskih vojn je na ukaz mestnega sveta vojaštvo zasedlo samostan, redovnice pa so se morale umakniti v Velesovo. Po posredovanju generala Bernardotta so se vrnile v Ljubljano.

1805: Ob ponovnem prihodu Francozov v Ljubljano je uršulinska cerkev spremenjena v skladišče za seno. Vojaki generala Massena v cerkvi povzročijo pravo razdejanje.

1810: Ko maršal Marmont izve, da skupnost nima sredstev niti za najpotrebnejšo hrano, se zavzame in samostanu zagotovi gmotno podporo.

1816: Cesar Franc I. si ob svojem obisku Ljubljane ogleda škodo, ki so jo povzročile vojne s Francozi in poskrbi, da redovnice dobijo odškodnino.

1818-1881: V tem času so uršulinke zaradi naraščajočega števila učenk kar štirikrat dozidavale šolske zgradbe. Med leti 1855 in 1881 so prvotno trirazredno šolo razširile na osemrazredno.

1869: Uršulinke odprejo zasebno učiteljišče. Predpisane izpite morajo učenke opravljati na državnem učiteljišču.

1882: Obnova cerkve. 23. oktobra 1891 blagoslovijo tudi nove orgle, ki jih je izdelal mojster Franc Goršič, Janez Vurnik pa je naredil orgelsko omaro.

1884: Uršulinke odprejo otroški vrtec. Po treh letih delovanja postane javni zavod.

1888/89: Uršulinke sezidajo še eno šolsko stavbo. To leto odprejo prvo slovensko gospodinjsko šolo.

1893: Učiteljišče dostopno tudi zunanjim gojenkam. Pravico do javnosti dobijo šele leta 1902.

1894: so uršulinke odprle prvo meščansko šolo na Slovenskem, notranjo in zunanjo. Zunanja je bila slovenska.

7. april 1895: Potres precej poškoduje cerkev, samostan, šolska poslopja in zgradbo, v kateri je stanoval spiritual. Redovnice kljub dežju in snegu šest tednov prebijejo na vrtu. Po svojih močeh pomagajo drugi uršulinski samostani (posebej goriški) ter po posredovanju cesarja Franca Jožefa I. tudi deželna vlada.

November 1900: Predstojnica m. Terezija Heidrich se udeleži prvega mednarodnega zborovanja uršulink v Rimu. Ustanovljena je Rimska unija, h kateri pristopi tudi ljubljanski samostan. Ko leta 1905 Rimsko unijo razdelijo na province, ljubljanski samostan skupaj z loškim spada v avstrijsko provinco. Sedež province je v Ljubljani, prva provincialna predstojnica pa m. Terezija Heridrich.

1902: Ljubljanski samostan praznuje dvestoletnico ustanovitve samostana. Istega leta kupijo bivši samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, ki je v zelo slabem stanju. L. 1903 se tam naselijo in odprejo šolo.

1909: V Idriji ustanovijo gospodinjsko šolo in otroški vrtec, vendar zaradi slabih pogojev ostanejo tam le do leta 1916.

1914: Del samostana zasede najprej vojska, kasneje pa ranjenci. Pouk poteka v zavodskih prostorih, dokler tudi notranja osnovna šola ne postane vojaška bolnišnica. Poskrbeti je treba za štiristo do petsto ljudi, zato zavladata lakota in splošno pomanjkanje. Šolski pouk se kljub temu nadaljuje, čeprav v okrnjeni obliki.

1921: Ustanovitev jugoslovanske province uršulink Rimske unije.
V 20-ih letih skupnost poleg velikih dolgov prizadene tudi tuberkuloza.

1928: Po mnogih prošnjah dobijo uršulinke dovoljenje, da odprejo gimnazijo. Razrede so odpirale postopno. Leta 1942/43 so odprle zadnji, osmi razred.

21. oktober 1940: Ljubljanski škof Gregorij Rožman blagoslovi temeljni kamen nove gimnazije, za katero je izdelal načrt arhitekt Jože Plečnik. Leta 1942 je stavba v grobem dokončana.

23. april 1941: Nemci izženejo uršulinke iz Škofje Loke in Mekinj. Obe skupnosti se zatečeta v Ljubljano. Ko tudi Ljubljano zasedejo Nemci, nastane veliko pomanjkanje. Takrat ljubljanskemu samostanu veliko pomagajo loške redovnice, ki v vojnem času obdelujejo posestvo na Lanšprežu.

1945: Uršulinske šole (osnovna in meščanska šola, gimnazija in učiteljišče ter otroški vrtec) so bile ukinjene in podržavljene. Odvzet jim je bil tudi ves šolski inventar.

1947: Zaradi razlastitve samostana in drugih prostorov so ljubljanske uršulinke preselili v Škofjo Loko, nekaj pa se jih je zateklo v Mekinje in Varaždin. V Ljubljani ostane osem redovnic.

1954: Ker je tudi loški samostan razlaščen, iščejo redovnice druge možnosti, da ohranijo skupno življenje. 15. julija 1955 se skupinica sester preseli v Koper. Tam do 13. avgusta 1962 vršijo apostolat na župniji. Druge sestre odidejo v Mekinje, nekaj jih odide v tujino, nekatere pa se vrnejo v Ljubljano.

1956: Ljubljana postane podružnica Mekinj; leta 1968 pa postane ljubljanska skupnost spet samostojna.

1957: Skupina sester se preseli v Moste pri Ljubljani, kjer so kupili hišo. Tam ostanejo do leta 1967, ko to hišo prodajo in kupijo drugo v Izoli.

1957: Začetek pastoralno-katehetskega delovanja uršulink.

15. september 1963: V Ljubljani začetek sestankov uršulinskih katehistinj.

1964: Začetek rednega dvoletnega Katehetskega tečaja. Vodstvo tečaja so prevzele ljubljanske uršulinke.

1966: Uršulinska cerkev postane župnijska cerkev novoustanovljene župnije Sv. Trojice.

29. junij 1972: Ustanovljena slovenska provinca uršulink Rimske unije s samostani v Ljubljani, Škofji Loki (Sveti Duh), Mekinjah in Izoli.

2001-2007: Obnova samostana.

2002: Praznovanje tristoletnice ustanovitve uršulinskega samostana v Ljubljani. Odprtje otroškega vrtca in študentskega doma.

Viri:
Kogoj s. M. J. (1982). Uršulinke na Slovenskem, Izola: Provincialat uršulink v Ljubljani.
Kogoj M. J. (ur.) (2002). Tristo let ljubljanskih uršulink: zgodovina samostana, njegovih šol in kulturnih dejavnosti, Ljubljana: Družina.
Kogoj M. J. (2006). Uršulinke in njihovo vzgojno poslanstvo, Ljubljana: Družina.

 

ZGODOVINA SAMOSTANA V ŠKOFJI LOKI

1782: 12. januarja cesar Jožef II. razpusti samostan klaris, ki je bil v Škofji Loki od leta 1358; mestni svet prosi za uršulinke, ki se ukvarjajo z vzgojo in poučevanjem. Cesar določi tri uršulinke iz Gradca, da prevzamejo mesto klaris.

6. oktobra 1782: v ljubljanskem uršulinskem samostanu se za nekaj dni ustavijo uršulinke m. Emerika pl. Batthyany, m. Mihaela Warheit in m. Katarina Amon, ki so na poti iz Gradca v Škofjo Loko. Pot nadaljujejo 12. oktobra 1782 in v Škofji Loki prevzamejo samostan. Večina klaris prestopi k uršulinkam.
M.Emerika pl. Batthyany je predstojnica do leta 1810.

16. novembra 1782: redovnice odprejo tri razredno zunanjo ljudsko šolo (trivialko) v slovenskem jeziku.

1783: odprejo še notranjo tri razredno ljudsko šolo, ki poteka v nemškem jeziku, za Slovenke je slovenščina obvezen učni predmet.
Samostansko poslopje je preuredijo v vzgojne namene.
Po določbi cesarja Jožefa II. sme biti v skupnosti le osemnajst redovnic. M. Emerika doseže pri cesarju Francu I. da smejo sprejeti še tri.

1839-1854: duhovna in materialna krepitev samostana. Obnovo obstoječih stavb, dozidavo novih prostorov in prenovo cerkve omogoči markiz Feliks Gozzani, ki mu je predstojnica m. Serafina Hauslechner pomagala v težkih življenjskih trenutkih.

19. marca 1854: samostan obišče misijonar škof F. I. Baraga, ki redovnice in učenke navdušuje za misijone.

1857 začnejo uršulinke z nedeljsko šolo za deklice vsake starosti, ki ne morejo prihajati med tednom, 1889 jo nadomesti ponavljalna šola ob četrtkih.

1858-1894: število učenk narašča, notranja trirazredna šole se razvije do osemrazredne, zunanja do petrazredne; dozidati morajo šolska poslopja.

24. decembra 1859: katehet na uršulinski šoli Jožef Kerčon ustanovi Družbo Marijinih otrok.

1867: od tega leta dalje vsako leto duhovne vaje za gojenke in kongreganistinje.

1890: nakup starega gradu nad samostanom po nasvetu ljubljanskega knezoškofa Jakoba Missie. Predstojnica m. Katarina Majhnič ga preuredi v moderen dekliški vzgojni zavod, ki z lepo urejenim grajskim parkom postane eden izmed najlepših v Avstro-Ogrski.

Med 1893 in1929 poteka v samostanu gorska šola za dekleta iz oddaljenih vasi škofjeloške in starološke občine. Pouk je ves dan, enkrat tedensko.

1894: uršulinke odprejo vrtec za deklice, od 1906 ločeno tudi za dečke.

November 1900: Predstojnica m. Katarina Majhnič se udeleži prvega mednarodnega zborovanja uršulink v Rimu. Ustanovljena je Rimska unija, h kateri pristopi tudi loški samostan. Ko leta 1905 Rimsko unijo razdelijo na province, loški samostan skupaj z ljubljanskim spada v avstrijsko provinco.

1900: osemrazredna notranja ljudska šola se razdeli na pet razredov ljudske in tri razrede meščanske šole.

1901: samostan zgradi lasten vodovod.
Julij 1905: po obisku samostana vrhovna predstojnica m. Marie de St. Julien Aubry vzame s seboj v Rim škofjeloško redovnico voditeljico novink m. Angelo Lorenzutti. Kongregacija za redovnike jo imenuje za vrhovno vikarico in prvo asistentko. M. Cecilija Sablič in m. Mehtilda Grčar pa sta odšli v goriško skupnost.

1906: loške uršulinke odprejo učiteljišče, ki dobi leta 1910 pravico javnosti.

1914 – 1918: med prvo svetovno vojno dobi zavetje v loškem samostanu dvaintrideset goriških uršulink, ki se morajo umakniti s soške fronte. Na gradu je urejena vojaška bolnica za ranjence.

1918: m. Katarina Majhnič postane provincialna predstojnica avstro-ogrske province, ki jo vodi do svoje smrti leta 1921.

1924: dve uršulinki, s. Ksaverija Pirc in s. Rafaela Vurnik odideta v misijone in postavita temelje uršulinski misijonski dejavnosti na tajskem.

1928: uršulinke začnejo s tečajem za nemščino.

1930: pojavi se vprašanje lastništva samostana, ki je bil ob razpustu samostana vpisan v verski sklad in nikoli prepisan na uršulinke. Po dolgih zapletih se zadeva reši leta 1939 in uršulinke tudi pravno postanejo lastnice stavbe.

1935: slovesno praznovanje 400-letnice reda se iz samostana prenese na celo mesto in okolico.

1937: odprejo kmetijsko-gospodinjsko šolo.
V tridesetih letih pred drugo svetovno vojno so na gradu zborovanja in kongresi slovenskih dijaških Marijinih kongregacij (posebno pomembna kongresa leta 1933 in 1937).

Tik pred drugo svetovno vojno ponovno obnavljajo prostore na gradu.

April 1941: v Škofjo Loko pridejo Nemci. Sedeminsedemdeset redovnic mora zapustiti samostan, razkropijo se na različne strani: nekatere k domačim, večina v ljubljanski samostan, druge k uršulinkam v Varaždin, v Gorico, skupina sester je prevzela gospodinjstvo v Baragovem semenišču za Bežigradom, druge na Babnem polju, 1942 pa na gradu Lanšprež na Dolenjskem.

1945: v drugi polovici leta se redovnice polagoma vračajo v Škofjo Loko.
november 1945: za predstojnico skupnosti je imenovana m. Katarina Pirc, ki postane leta 1950 tudi provincialna predstojnica jugoslovanske province. Z vsemi močmi se trudi, da bi razkropljene sestre zopet zbrala pod eno streho.

1947: v škofjeloški samostan pridejo ljubljanske uršulinke in šolske sestre, izgnane iz svojih samostanov.

1954: razlastitev samostana in šolskih zgradb. Redovnice iščejo prostor, kjer bi mogle nadaljevati redovno življenje in vzgojno poslanstvo.

1956: nakup med vojno požganega Ajmanovega gradu pri Sv. Duhu.

September 1956: sedem redovnic gre v Rovinj, kjer jim salezijanci dajo na razpolago hišo.

Junij 1961: selitev v obnovljen Ajmanov grad, ki postane dom Brezmadežne. Apostolat znova oživi: kateheza po okoliških župnijah, inštrukcije in pomoč učencem pri različnih šolskih predmetih. Obdelujejo polja, ki so vir za preživljanje.

1966: samostan dobi kapelo, načrte zanjo naredi arhitekt T. Bitenc.

 

ZGODOVINA SAMOSTANA V MEKINJAH

Mekinjski samostan, v katerem so od 1300 do 1782 leta živele klarise, so leta 1902 kupile ljubljanske uršulinke. V njem so si želele urediti kraj za oddih ter odpreti pet-razredno ljudsko šolo (dovoljenje zanjo so prejele že decembra 1902). Prve redovnice so se z dvema kočijama v Mekinje pripeljale 26. septembra 1903.

Med prvo svetovno vojno je bila v samostanu bolnišnica. Vojaki so zasedli vse šolske prostore, penzionat, samostansko kuhinjo, obednico in nekaj sob na klavzurnem hodniku. Ostalo jim je malo prostora. Dve sestri sta stregli ranjencem.

V Mekinjah je bil tudi provincialni noviciat za Avstro-ogrsko, po prvi svetovni vojni pa za jugoslovansko provinco. Na belo nedeljo 1941 leta je šest novink izpovedalo prve zaobljube. Že naslednji dan so samostan zasedli Nemci. Redovnice so odpeljali v Stično. Od tam so se zatekle v Ljubljano. 15. junija 1945 so se štiri sestre vrnile v razdejano in zanemarjeno mekinjsko hišo. Julija so se tam nastanili interniranci, sestre so imele le nekaj sob v prvem nadstropju.

V samostanskih prostorih se je po drugi svetovni vojni odvijalo marsikaj: od vsakdanjega življenja nekaterih mladih družin, ki so dobile tam skromno stanovanje, do raznih poklicnih in obrtnih šol (frizerska, mizarska…) Od leta 1971 do 1992 je velik del stavbe zasedal NUK in jih uporabil za svoje skladišče.

Po letu 1990 je bil samostan v celoti vrnjen uršulinkam. Uršulinke pa so svoj bivanjski del že pred tem postopno obnovile. Zadnja večja obnova pa je bila zaključena leta 2004. Zahodni trakt je bil preoblikovan v stavbo, imenovano Marijin dom, namenjeno apostolatu z mladino.

Leta 1972 se je v hišo na pristavi preselil noviciat novo nastale slovenske province in tam ostal do leta 1984, ko se je preseli k Svetemu Duhu. Nekaj časa je bil v Mekinjah tudi sedež slovenske province (1990 do 1996).

Viri:
Kogoj, s. M. J. (1982). Uršulinke na Slovenskem. Izola: Uršulinski provincialat v Ljubljani.
Hančič, D. (2000). Samostan Mekinje 700 let. Mekinje: Krajevna skupnost Mekinje.

Pripravila: s. Marija Jasna Kogoj

 

URŠULINSKE ŠOLE V LJUBLJANI

Ustanovni dan: 2. julij 1703

NOTRANJE ŠOLE LETO USTANOVITVE ZUNANJE ŠOLE
Trirazredna ljudska šola 1703 Trirazredna ljudska šola
Ponavljalni razred 1803 Ponavljalni razred
Štirirazredna ljudska šola 1855 Štirirazredna ljudska šola
Ljudska šola postane dekliška industrialna in glavna šola 1820-1828 Ljudska šola postane dekliška industrialna in glavna šola
Dekliška industrialna glavna šola 1829-1869 Dekliška industrialna glavna šola
Žensko učiteljišče 1869
Dekliška glavna in industrialna šola 1870 Dekliška glavna in industrialna šola
Petrazredna dekliška šola 1871 Petrazredna dekliška šola
Šestrazredna ljudska šola 1872 Šestrazredna ljudska šola
Sedemrazredna ljudska šola 1877 Sedemrazredna ljudska šola
Osemrazredna ljudska šola 1880 Osemrazredna ljudska šola
1884 Otroški vrtec
Višja gospodinjska šola 1889-1894
Iz uršulinske dekliške šole nastaneta petrazredna ljudska šola (slovenski in nemški učni jezik) in trirazredna dekliška meščanska šola (nemški učni jezik)  1894 Iz uršulinske dekliške šole nastaneta petrazredna dekliška ljudska šola (slovenski učni jezik) in trirazredna dekliška meščanska šola (slovenski učni jezik)
Petrazredna dekliška šola postane vadnica učiteljišča 1903
1920 Meščanska šola dobi četrti (nastavni) razred
Meščanska šola dobi četrti (nastavni) razred 1923
Gimnazija (meščanska šola) postopoma prehaja v gimnazijo 1928
1913-1927 Dr. Krekova višja gospodinjska šola

 

URŠULINSKE ŠOLE V ŠKOFJI LOKI

Ustanovni dan: 16. november 1782

NOTRANJE ŠOLE LETO USTANOVITVE ZUNANJE ŠOLE
1782 Trirazredna LJUDSKA ŠOLA v slovenskem jeziku (16. listopada 1782)
Notranja LJUDSKA ŠOLA v nemškem jeziku, za Slovenke obvezen predmet slovenščina 1783
1824/25 Trirazredna dekliška industrialna in glavna šola
Štirirazredna dekliška industrialna in glavna šola 1855/56 Štirirazredna dekliška industrialna in glavna šola
1857 Nedeljska šola za dekleta, ki niso obiskovala redne šole
Petrazredna dekliška industrialna in glavna šola 1867/68
Šestrazredna dekliška ljudska šola 1872/73
1877 Štirirazredna dekliška ljudska šola
1889 Nedeljsko šolo nadomesti ponavljalna šola ob četrtkih
1889/90 Petrazredna dekliška ljudska šola
1893-1929 Gorska šola za deklice iz hribovskih vasi
Sedemrazredna dekliška ljudska šola 1893/94
Osemrazredna dekliška ljudska šola 1894/95
1894/95 Zasebni otroški vrtec za deklice
Iz Osemrazredne ljudske šole nastaneta petrazredna dekliška ljudska šola in trirazredna DEKLIŠKA MEŠČANSKA ŠOLA (do 1919 nemški učni jezik, nato slovenski) 1900/01
1906 Zasebni otroški vrtec za dečke
Interno žensko učiteljišče
1906/07-1935,
1939-1941
Enoletni trgovski tečaj združen z meščansko šolo 1908-1919
Učiteljišče dobi pravico javnosti, vsako drugo leto sprejme do 25 učenk 1910
1920/21 Šestrazredna dekliška ljudska šola
Trirazredna meščanska šola se razširi v štirirazredno 1921
1927 Gorska šola postane dvorazrednica, pouk je tri dni v tednu
1929 Gorska šola se pridruži deški šoli za oddaljene v državni zgradbi
1930/31 Ponavljalna šola se združi s 6. razredom ljudske šole (7. in 8. šolsko leto)
1933/34 5. do 8. razred ljudske šole se preoblikujejo v Višjo narodno šolo
1930 Gospodinjska šola
Trimesečni gospodinjski tečaj
1937 Kmetijsko gospodinjska šola
Konec pouka na vseh šolah 31. 3. 1941 Konec pouka na vseh šolah

 

URŠULINSKE ŠOLE V MEKINJAH IN IDRIJI

Uršulinske šole v Mekinjah

NOTRANJE ŠOLE LETO USTANOVITVE ZUNANJE ŠOLE
1903 Dekliška ljudska šola
1907 Osemrazredna dekliška šola
1919 Dekliška meščanska šola

Uršulinske šole v Idriji

NOTRANJE ŠOLE LETO USTANOVITVE ZUNANJE ŠOLE
1909-1916 Otroški vrtec
1919 Osemrazredna ljudka šola
(delovala samo eno leto)
1909-1916 Gospodinjska šola

Pripravila: s. Marta Triler